Kultura odličnosti – DNK vsakega podjetja

Kultura odličnosti kot preplet kulture kakovosti in kulture inovativnosti, ki skupaj premikata področje sprejemljivega načina delovanja.

Potrebujete unikatno storitev? Kontaktirajte nas

»DNK poslovanja« ali »Toyota Way« je koncept, ki ga je v poslovni svet vneslo razumevanje poslovnega modela Toyote, kakor pravi Katsukaki Watanabe, predsednik in glavni izvršni direktor v Toyoti v obdobju 2005–2009 v intervjuju za revijo HBR (2007). Preprosta analogija z razumevanjem biološke raznovrstnosti nam zatorej lahko pomaga bolje razumeti poslovni svet in posebnosti posameznih »vrst« v njem. Ali je kultura odličnosti tisti koncept, ki predstavlja torej neke vrste DNK poslovanja? Odgovor na to poiščimo v razumevanju inovativnosti in kakovosti ter njunem soustvarjanju DNK-ja vsake organizacije, ki se odraža v doseženi stopnji kulture odličnosti.

Inovativnost povezujemo z nečim novim, z nečim, kar do danes še ni obstajalo, in že dolgo ne govorimo več samo o inovativnosti na področju izdelkov ali storitev, temveč tudi na področju tehnologij, procesov ter še posebej poslovnih modelov. Po drugi strani kakovost praviloma povezujemo z nečim, kar že obstaja, ter je usmerjena v zagotavljanje skladnosti s pričakovanji uporabnikov.

V nadaljevanju in s pomočjo sheme 1 bom pojasnil razumevanje obeh konceptov ter njuno skupno vlogo v razumevanju kulture odličnosti.

Zastarelo, sprejemljivo in še neodkrito delovanje

V današnjem svetu uporabljamo metode dela ter izdelke ali storitve, ki so primerni za današnji čas. To je seveda zelo splošna trditev in velja za katerokoli področje delovanja oziroma katerekoli izdelke ali storitve. Pomislite samo na avtomobile in način, kako so izdelani. Marsikateri način dela, ki je bil sprejemljiv in povsem normalen v začetku obdobja množične proizvodnje, je danes nesprejemljiv, neprimeren, premalo učinkovit, skratka predstavlja kulturno in tehnološko dediščino, ki jo vidimo le še v muzejih ali na filmih. Seveda se je marsikaj tudi ohranilo in zelo posodobilo (npr. tekoči trak), a današnji način uporabe tekočega traku v sodobnih avtomobilskih tovarnah je vsekakor nepredstavljivo drugačen kot pred sto leti. Enak način razmišljanja lahko uporabimo tudi za karkoli drugega; pomislimo samo na primer na gradnjo hiš, v katerih živimo, in bivanjsko ugodje, ki nam ga nudijo v primerjavi z bivališči preteklosti.

Seveda to ne pomeni, da danes vsi proizvajalci avtomobilov (ali hiš) izdelujejo avtomobile (ali hiše) na enak način in da zadovoljujejo potrebe trga na enak način. Ravno nasprotno, med njimi obstajajo zelo velike razlike, ki temeljijo na odkrivanju in uveljavljanju popolnoma novih načinov delovanja, ki jih drugi še niso osvojili. Vendar tako na tehničnem kot tudi na drugih področjih obstajajo minimalne zahteve, ki pa jih morajo spoštovati vsi.

Kultura kakovosti


Na podlagi tega razmišljanja sem na shemi 1 črtkasto označil:

 

  • Območje za današnji čas sprejemljivega načina dela (področje A).
  •  

  • Območje nesprejemljivega, neprimernega, premalo učinkovitega in že preseženega načina dela (področje B), ki predstavljajo kulturno in tehnološko dediščino.


o-clanek-kultura-odlicnosti-shema-1Shema 1: Kultura odličnosti predstavlja preplet kulture inovativnosti in kakovosti

Točka AB0 predstavlja naključno točkovno mejo med tema dvema področjema in takih točk je mnogo, saj vsaka predstavlja mejo med sprejemljivimi in nesprejemljivimi načini dela v okviru različnih poslovnih funkcij. Nekatera na področju tehnologije, druga na področju trženja in marketinga, tretja na področju zaposlenih, četrta na področju uporabe naravnih virov in tako naprej. Kje se nahaja posamezna točka AB ne vemo natančno, a v konceptualnem smislu lahko sklepamo, da so nekatera področja nekoliko bolje razvita in nekatera nekoliko manj. Zato obstaja tehnološko-kulturološki pas danega obdobja, v katerem se nahajajo. Če povežemo vse točke med seboj (AB0–ABn) dobimo linijo oziroma mejo med področjema A in B oziroma mejo med sprejemljivim in nesprejemljivim načinom delovanja.

To linijo oziroma mejo imenujemo meja kakovosti in jo najbolje definira tehnološka regulativa (smernice, zakoni, standardi), če se omejimo samo na organizacije in podjetja. Obstaja vrsta mehanizmov (presoje, revizije, nadzori, inšpekcije …), s katerimi preverjamo, ali posamezna organizacija spoštuje meje še sprejemljivega načina delovanja na kateremkoli področju delovanja. V okviru teh preverjanj ugotavljamo odstopanja od predpisanih načinov dela oziroma skladnost delovanja in spoštovanja minimalnih zahtev, določenih z regulativo in s standardi ter praviloma tudi z internimi akti podjetja. Spomnimo, da je za prejem certifikata sistema vodenja kakovosti ISO9001 dovolj, da organizacija dokaže skladnost delovanja in spoštovanja minimalnih zahtev standarda ISO9001 (podobno je tudi z vsemi ostalimi standardi, kot so ISO 14000, ISO 5001, ISO 27001 in drugi). Skladnost poslovanja z domišljenimi internimi pravili pomeni tudi večjo predvidljivost poslovanja, kar posledično pomeni večjo zanesljivost, manj napak in s tem večjo storilnost.

Preprečevanje delovanja pod spodnjo mejo kakovosti je le en pogled na dinamiko razumevanja kakovosti, drugi predstavlja težnjo vsake organizacije, da spodnjo mejo kakovosti dvigne na višjo raven s sistemom nenehnih izboljšav (krog kakovosti PDCA). Z nenehnimi izboljšavami (na shemi 1 predstavljenimi s puščicami, ki simbolično dvigujejo mejo kakovosti) spreminjamo in poenostavljamo načine dela ter s tem postopoma dvigujemo spodnjo mejo kakovosti posamezne organizacije, v širšem kontekstu pa tudi družbe kot celote.

Kultura inovativnosti

Ob zavedanju, kaj vse je vplivalo na dosedanji razvoj in s tem na današnje sprejemljive načine dela, lahko sklepamo, da obstaja podobna meja tudi med današnjimi in prihodnjimi, še neodkritimi načini dela. Ne vemo še, kakšni so, ne vemo še, kaj vse bomo delali v prihodnosti, a vsekakor vemo, da bomo z upoštevanjem vseh novih spoznanj, do katerih prihaja človeštvo kot celota in tudi vsak posameznik v njem, delovali drugače kakor danes. Zato lahko v shemi 1 označimo tudi mejo med za današnji čas še sprejemljivim načinom dela in prihodnjimi načini, ki bodo postopoma nadomestili današnje in jih poslali med novo kulturno in tehnološko dediščino. Mejo med tema področjema smo označili z linijo, ki povezuje točki AC0 in ACn. Stičnih točk AC je enako kot stičnih točk AB in vsaka predstavlja mejo med znanim in še neznanim načinom delovanja, med sedanjim in prihodnjim načinom delovanja. To linijo poimenujmo meja inovativnosti. Ne vemo, kje točno se nahaja posamezna točka na meji inovativnosti, vendar ob tehnološko-kulturoloških danostih sklepamo, da so nekatera področja nekoliko bolje razvita in nekatera nekoliko manj, zato tudi tu obstaja tehnološko-kulturološki pas, v katerem se nahajajo vse točke.

Nenehna prizadevanja, da odkrijemo nove načine dela, zahtevajo od organizacije drugačne sposobnosti delovanja kot pri dvigu kakovosti delovanja. Zahtevajo drzno pripravljenost eksperimentirati (na shemi 1 predstavljeno s puščicami, ki simbolično dvigujejo mejo inovativnosti), se hitro učiti ter s pridobljenimi izkušnjami postopoma oblikovati nova spoznanja. Zahtevajo tudi sposobnost povezovanja obstoječih spoznanj v nove rešitve ter nenazadnje plemenitost in etičnost delovanja, da ne zaidemo pri iskanju novih načinov delovanja na moralno nesprejemljiva področja. Zato je pri kulturi inovativnosti pomembno vprašanje primernosti rešitev za razliko od kulture kakovosti, kjer je vprašanje usmerjeno v skladnost poslovanja.

Kultura odličnosti

Definicija odličnih organizacij EFQM pravi, da odlične organizacije dosežejo in trajno ohranjajo izvrstne ravni poslovanja, ki izpolnjujejo ali presegajo pričakovanja vseh njihovih deležnikov (EFQM 2012). V njej se prepletata kakor dve vijačnici v molekuli DNK pravzaprav obe kulturi, kultura inovativnosti in kultura kakovosti oziroma kultura odkrivanja novega ter kultura izboljševanja obstoječega, ter le skupaj predstavljata kulturo odličnosti. Iz tega sledi, da je kultura odličnosti preplet obeh kultur, ki skupaj premikata celotno področje sprejemljivega načina delovanja (področje A) v dobro vseh deležnikov.

Kulturo odličnosti si lahko enostavno ponazorimo tudi s prigodo o slovitem kiparju in umetniku Michelangelu Buonarotiju (1475–1564), ki je na vprašanje, kako mu je uspelo narediti tako čudovit kip Davida, skromno odgovoril: »V bistvu je bil David vseskozi že v tistem marmornatem bloku. Vse, kar sem jaz naredil, je bilo, da sem odstranil odvečen material, ki ga je zakrival.« Ta enostavna zgodba nam odkriva dve lastnosti odličnih ustvarjalcev:

  • Prva je, da tam, kjer ni še nič (področje C), je nekdo že sposoben »videti« končni izdelek in razviti načine dela, ki bodo pripeljali do njegove uresničitve. In ne pozabimo, da to velja za katerokoli poslovno področje.
  • Druga pa je, da je za uresničitev ideje sposoben skupaj z vsemi »pomočniki in vajenci« postopno, konsistentno in sistematično ter vsakodnevno oblikovati podobo svojega »poslovnega Davida«.

dr. Nenad Savič