Poslovna odličnost pomeni tudi hoditi, padati, se zjokati, si pomagati in na koncu zbrati energijo, da na podlagi vseh preteklih izkušenj narediš tisto, za kar si odgovoren in kompetenten, na še boljši, na bolj izviren in še bolj učinkovit način.
Poslovna odličnost je vsekakor pojem, ki si ga marsikdo ne zna povsem predstavljati v praksi. Na poslovno odličnost moramo najprej gledati kot na kulturo delovanja. Poslovna odličnost podjetja pomeni, da imajo vsi sodelavci strast in željo dosegati največ kar je mogoče svojem področju dela, v dobro kupcev, zaposlenih, družbe ali okolja. Poslovna odličnost pomeni tudi hoditi, padati, se zjokati, si pomagati in na koncu zbrati energijo, da na podlagi vseh preteklih izkušenj narediš tisto, za kar si odgovoren in kompetenten, na še boljši, na bolj izviren in še bolj učinkovit način.
Pri doseganju poslovne odličnosti zagotovo ne gre za doseganje popolnosti. Vsak, ki dela, dela tudi napake pri čemer so napake zaradi ustvarjalnosti celo zaželene, napake zaradi malomarnosti pa nedopustne. Pri odličnosti gre torej predvsem za nenehen ciklus učenja in inoviranja nas vseh področjih. Odličnost tako pomeni veliko željo po učenju oz. po iskanju tega, kako lahko naredimo nekaj drugače, še bolje.
Ko govorimo o odličnih organizacijah, v bistvu govorimo o odličnih ljudeh, ki jim vedno znova z veseljem prisluhnemo in nas s svojim načinom delovanja navdušujejo, pritegnejo in spodbudijo. Dr. Ivan Turk, dolgoletni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in prvi Slovenec, ki je študiral na znameniti Harvard Business School v Združenih državah Amerike že daljnega leta 1960, je v svoji knjigi »Osebna in poslovna odličnost« izpostavil tri ključne značilnosti odličnih ljudi:
Za razvoj kulture odličnosti v nobenem podjetju ne potrebujemo šablonskega pristopa, kajti za doseganje odličnosti obstaja veliko poti, prav tako pa obstaja veliko interpretacij odličnosti. Vendar, da bi lahko primerjala mojo in vašo poslovno odličnost in se eden od drugega tudi kaj naučila, se morava najprej poenotiti, kako jo razumeva in potem tudi, kako jo bova izmerila. Pri tem pa je model odličnosti EFQM, ki ga je razvilo 14 velikih evropskih podjetij izjemno dragocen in skorajda nenadomestljiv. Danes ga uporablja že preko 30.000 podjetij širom po Evropi in Bližnjem vzhodu. Je mednarodno primerljivo orodje za poenoteno vrednotenje doseženih poslovnih rezultatov ter prepoznavanje neizkoriščenih ali premalo izkoriščenih potencialov podjetja. Z njegovo uporabo organizacija iz devetih različnih zornih kotov pregleda preteklo delovanje in dosežene rezultate, prav tako pa tudi primernost delovanja glede na zastavljene prihodnje poslovne cilje.
Rezultati vrednotenja odličnosti se izkazujejo kot poglobljeni strokovni komentarji in priporočila za izboljšanje poslovanja ter tudi kot številčna ocena (od 0 – 1000 točk), pri čemer ta v začetnem obdobju uporabe ni pomembna, ker našo pozornost potegne v številke in ne v vsebino. Vrednotenje poslovanja skladno z EFQM modelom odličnosti usmeri delovanje ambicioznih organizacij med najboljše svetovne organizacije.
Če govorimo v prispodobi, je model odličnosti EFQM kot neke vrste ogledalo, v katerega se pogledaš. V modelu je devet elementov kar pomeni, da če se pogledaš z devetih strani se lahko ogledaš zelo natančno, bistveno drugače, kot če se gledaš zgolj frontalno. Če si se pripravljen tudi sleči, potem zelo jasno vidiš napetost mišic in lahko oceniš tudi samo konstitucijo telesa. Lahko pa tudi gledaš v ogledalo in si marsikaj prikriješ, pri čemer ne vidiš pravega rezultata. Tako je mogoče razumeti model EFQM, da podjetju iz poslovnega vidika omogoči pridobiti iz različnih zornih kotov informacije o delovanju oz. življenju neke organizacije in s tem tudi informacije, kje dela dobro in katera področja so zanemarjena, nezadostno izkoriščena ali pa celo, kljub nujnosti, sploh niso vzpostavljena.
Model odličnosti EFQM
Naj poudarim tudi, da je razvoj kulture odličnosti vzajemna igra. Vodilni si lahko še tako prizadevajo biti odlični v svojem delovanju – če nimajo podpore s strani sodelavcev, bodo uspehi omejeni. In ravno tako, naj zaposleni v vsakodnevnem delovanju še tako spoštujejo kulturo odličnosti, če nimajo podpore s strani vodstva in neposredno nadrejenih, so njihova prizadevanja obsojena na neuspeh ali vsaj bistveno manjši uspeh, kot bi lahko bil dosežen v kulturi poslovne odličnosti. Zato naj za zaključek izpostavim pet usmeritev za razvoj kulture odličnosti na osebnem nivoju:
dr. Nenad Savič
(zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki prvotno objavljen v interni reviji Adriaš.si)
© 2023 Unikatum